Robert Ron - Samo najmočnejši preživijoRoman se začne s shrljivim prizorom, ko ugrabitelja živo pokopljeta eno največjih ameriških bogatašinj, Emely Donnovan. Kako se je zgodil ta strašni zločin?
Emely Donnovan je bila vzgojena v strogem cerkvenem centru in svojih staršev ni poznala. V strahu pred revščino je ustanovila manjše podjetje, katere temeljna dejavnost je bila borzno posredovanje. Zaradi izredne predanosti in znanja se je njeno podjetje skozi leta razširilo v enega največjih konglomeratov. V želji po še večjem bogastvu pa si je nakopala nemalo sovražnikov.
Tako se je znašla zaprta v kleti hiše sredi gozda, z enim od ugrabiteljev, ki od nje zahteva kupovanje in prodajanje vrednostnih papirjev, da bi na ta način obogatel. Zgodba pa se zaplete, ko se ugrabitelj zaljubi v Emely...
Emely je po tihem ponavljaala govor, ki mu ga je namenila za zvečer, takoj ko bi se vrnil. Odločno mu bom povedala, da ga ne ljubim in da potemtakem ne želim z njim spolno občevati. Nestrpno se je prestavila na drugi konec sobe in se držala za boke. Če me zares ljubi, me bo razumel in me bo pustil na miru. Usedla se je na stol in skušala pozornost usmeriti na številke na ekranu računalnika. Le kako si me drzne tako zavajati in celo zlesti v mojo posteljo? Morala bi biti bolj odločna. Jezno je stiskala zobe. Prekleto, vedno je napadel v praven trenutku.
Znova je vstala in začela hoditi po sobi gor in dol. Poleg tega ni v postelji nič posebnega. Ugriznila se je v spodnjo ustnico; to je bilo daleč od resnice. V sebi je gasila vzburje ob misli na njuno zadnje strastno srečanje. Oškvrknila je uro in zamahnila z roko. Le kdaj bo prišel? Kazalec se je bližal številki dve, njej pa se je zdelo, da bi morala biti ura najmanj sedem zvečer. Čas se je vlekel neverjetno počasi.
Še enkrat je pogledala na ekran in se zastrmela vanj. Nato je besno izklopila računalnik. Znorela bom v tej luknji! Živci so ji začeli popuščati. 
Robert Ron - Obljubi mi večnost
Dr. Simon Patterson je uspešen in priznan nevrokirurg v Centralni bolnišnici v Medfordu. Je poročen in nima otrok in razen tega, da je zelo zaposlen, se njegov vsakdanjik ne razlikuje mnogo od drugih. Toda le do dne, ko reši življenje velikemu mogotcu Carlu Vucciju.
Na večerji v čast dr. Pattersonu Carlo Vucci ponosno predstavi svojo ljubko ženo Christine. Simon je navdušen nad njeno lepoto.
Tri tedne kasneje se Christine pojavi v bolnišnici, pod pretvezo, da jo boli glava. Dr. Patterson ji ponudi pomoč, toda Christine ni prišla le zaradi glavobolov. Sledijo pretresljivi dogodki, ki dr. Pattersonu spremenijo življenje v pravo nočno moro. Med drugim s eznajde na zatožni klopi, kjer ga državni tožilec obtoži umora prve stopnje...
Pisatelj Roberrt Ron ponovno preseneča... s skrivnostno in zanimivo zgodbo, ki vas prevzame že na samem začetku, šokirani pa ste še dolgo po tistem, ko preberete knjigo do konca.
Še vedno sta se držala za roke. Čutil je nepopisno željo, da bi jo vsaj še enkrat poljubil. Njegova želja je bila nepremagljiva, in tresle so se mu roke. Hrepeneče jo je gledal, dokler ni približal stol nazaj in se stisnil k njej. Sploh se ni zavedal, da mu je že davno slekla srajco in se lotila njegovih hlač. Potem sta vstala tako sunkovito, da se je en stol prevrnil nazaj.
Tudi Christine se je tresla od strahu, medtem ko se je utapljala v negovih poljubih. Prišla je, ker je iskala pomoč. Želela si je, da bi jo rešil pred neznosnimi glavoboli, morda se je res želela z njim pogovoriti, toda...
"Tega ne smeva početi," je končno izustil. Pred njo je stal samo še v spodnjicah.
"Res je, Simon, tega ne bi smela početi." Spretno si je odpela gumbe na bluzi in pustila, da se je blago samo od sebe razprlo. Hotel je še nekaj reči, toda besede so se zadušile že v njem samem. Njene pokončne prožne prsi so ga prikovale nase, tako da je leše s težavo premikal svoj suhi jezik.
"Oh, Simon, poljubi me, prosim!"
In že sta bila ponovno skupaj, ne meneč se za ves svet okrog njiju. Njuna jezika sta se prepletala, z rokami sta se božala in glasno stokala. V počasnem ritmu sta odplula v širni kozmos, ne zavedajoč se, proti kakšnim nevarnostim se podajata.
Kluun - Pride ženska k zdravniku...
Zgodba, ki vam bo strla srce
Moje telo in duh sicer trpita za monofobijo, moje srce pa prisega na monogamijo."
Stijn in Carmen sta mlada, lepa, zaljubljena in zajemata življenje z veliko žlico. Nato Carmen nenadoma hudo zboli. Stijn se na vso moč trudi, da bi ji stal ob strani, vendar se vseeno zlomi pod težo bremena. Obsesivnost se začne zapletati v ljubezenske afere, da bi pozabil na strašljivo resničnost, s katero pa se bo moral prej ali slej spoprijeti - zaradi nje, ki jo ljubi...
Provokativen roman o ljubezni in nezvestobi. Nemiren premislek o življenju in smrti. Izviren vodnik po Amsterdamu in nogometu.
Kluun (Raymond van de Klundert, rojen leta 1964) je bil v prejšnjem življenju zaposle v oglaševalski agenciji. Leta 2001 je izgubil ženo. Takrat je s svojo triletno hčerko Evo odpotoval v Avstralijo in napisal roman Pride ženska k zdravniku..., v katerem popisuje tragično izkušnjo z obilo humorja in brez lažne sentimentalnosti. Zaradi neverjetne iskrenosti čustev in svežega sloga pisanja njegov roman pri vseh bralcih in kritikih vzbuja silovit odziv in priznanje. Roman prevajajo v več kot 20 jezikov, prodane pa so tudi že filmske pravice.
Robert Ron - Pozabi na preteklost
Novinarka Anja Horvat, zaposlena pri ženskem tedniku Clarice, ima težave z moškimi. Stara je petintrideset let in se ne more pohvaliti niti z enim samcatim razmerjem, ki bi trajalo več kot dva meseca. Prav zaradi tega začne obiskovati zelo znano in uspešno psihiatrinjo Patricijo Bellows, ki pa je kasneje nagnusno umorjena. Čeprav se Anja še nikoli ni ukvarjala z raziskovanjem umorov, in jo je njena šefinja v to dobesedno prisilila, začenja odkrivati zanimivo preteklost umorjene psihiatrinje in hkrati vir svojih težav.
Pisatelj Robert Ron ponovno preseneča... s skrivnostno in zanimivo zgodbo, ki vas prevzame že na samem začetku, šokirani pa ste še dolgo po tistem, ko preberete knjigo do konca.
Zadovoljno je drgnila omarice, razmišljajoč, koliko je vredno stanovanje, v katerem je stanovala gospa Bellows. ENkrat si jo je drznila vprašati kako veliko je.
"Stodevetdeset kvadratnih metrov," ji je odvrnila. "Še sama ne vem, kaj naj z vsem tem prostorom."
To so bogataši, je razmišljala Molly. Jaz pa sem sedemintrideset let stregla ljudem v restavracijah. Z miloščino, ki so mi jo dali, sem komaj shajala iz meseca v mesec. Z namrščenim obrazom je potopila bombažno cunjo v vodo in jo na koncu zvila v spiralo.
Odpravila se je v spalnico. Tam je navadno zamenjala posteljnino in obrisala lesene površine.
Na hodniku je pobrala brisačo, ležečo na tleh. Čudno, gospa Bellows ni še nikoli ničesar vrgla na tla.
Ko je prijela za kljuko na vratih spalnice, pa je za hip otrpnila. Zopet isti zbodljaj kot maloprej, ko vhodna vrata niso bila zaklenjena.
Otresajoč z glavo, je vstopila.
Zagledalaa je najhujši prizor, ki ga je kdaj koli videla v življenju. Gospa Bellows je ležala gola na postelji, v morju lastne krvi. Njeno telo je bilo prekrito z neštetimi urezninami.
